Zakaj se nič ne spremeni?

To vprašanje se mi že nekaj časa mota po glavi. Zakaj se nič ne spremeni? Zakaj so spremembe tako težke in boleče – sploh v naši Cerkvi?

V teh dneh* poslušamo svarila pred bližajočim se novim valom okužb s koronavirusom, ki bo najbrž znova prinesel omejitve. Tudi Cerkev jim najbrž ne bo ubežala. Verjetno bomo spet priča prenosom svetih maš iz praznih cerkva, verouku na daljavo in še čemu. Kar pa me bolj boli je to, da kljub dobri volji mnogih trije koronski valovi niso bili dovolj, da bi se nekatere zadeve premaknile. Da bi šli vsaj malo ven iz načina “vedno se je tako delalo” in poiskali načine, kako kar najbolje izkoristiti potencial digitalnih kanalov.

Ampak, gremo po vrsti. Ob razmišljanju so se mi pokazali 3 razlogi, zakaj ne pride do sprememb.

1. Refleksi

Pred 15 leti sem bil v noviciatu v Italiji. Eden izmed sonovincev, po rodu iz Torina, je treniral judo. Povedal mi je, kako je bila prva stvar, ki jo je v tem športu moral spoznati, kako pravilno padeš. S ponavljanjem je ta način osvojil, tako da je – ko ga je nasprotnik uspel podreti – pri padcu refleksno zavzel naučen položaj in tako preprečil poškodbe.

V Cerkvi je podobno.

Skozi leta se učimo, da k župnijski slovesnosti sodi sveta maša, k žegnanju pecivo, k birmi mlaji. Te in podobne stvari so postali nekakšni aksiomi, o katerih se niti ne sprašujemo več. Tako pač mora biti.

Občasno se pojavi kdo, ki predlaga kakšno malo bolj drzno spremembo. Kaj če bi katehetsko leto namesto z mašo začeli z molitvijo pred Najsvetejšim? Kaj če bi kot župnija pecivo z žegnanja podarili družinam v stiski? Kaj če bi …

A novosti potegnejo za sabo kar nekaj stvari: kdo bo pripravil molitev? Komu bomo podarili pecivo? Kaj bodo pa ljudje rekli …?

Pa se zbudi naš naučeni refleks in naredimo, kakor smo delali vedno.

2. Življenje v mehurčku

Preden sem pri 19. letih odšel v Italijo je bil glavni strah mojih staršev, kako bom sploh preživel, ko pa vsak dan jedo makarone? Kakšne bodo nedelje brez tenstanega krompirja in goveje juhe?

Drugi razlog, da ne pride do sprememb, je po mojem mnenju življenje v mehurčku. Slovenci smo zelo navezani na domači kraj, na naše navade in običaje. Na žegnanja, mlaje in pripadnost naši vaški podružnici. Kar je samo po sebi nekaj dobrega.

Svoje so dodala še desetletja življenja v sistemu, kjer je bilo treba vero skrivati, držati zase, da si se izognil težavam. Tako s(m)0 ostajali zaprti v svoj svet …

Izven našega mehurčka pa živijo ljudje, ki se v drugem okolju ukvarjajo s podobnimi problemi, s kakršnimi se soočamo mi. Morda so že našli rešitve, ki jih mi še ne poznamo. Morda lahko pri njih najdemo navdih in vidimo, da bi stvari lahko bile tudi drugačne.

Čas v tujini, pa tudi službeno delo s kristjani z vsega sveta, so mi dali ogromno. Ne toliko že izdelanih rešitev, ampak navdiha in  zavesti, da je možno veliko več, kot sem spoznal v našem mehurčku. Tudi Projekt Emavs je sad tega pogleda ven!

3. Strah

Glavni razlog pa se mi zdi strah. V več dimenzijah:

  • Strah pred spremembami: kot sem že omenil višje, spremembe za seboj potegnejo nova vprašanja in dodatno delo. Če jih sprejmemo, bo to pomenilo dodatno obremenitev. Le kdo bi si to želel?
  • Strah pred Božjo besedo: vsaka pozitivna prenova v Cerkvi se je začela na temelju Božje besede. Ta že dva tisoč let izziva s svojo ostrino (Heb 4,12). Strah nas je, ker nam Beseda postavlja ogledalo in nas ne pusti pri miru. V strahu, da bi kaj narobe razumeli, raje puščamo, da se na Svetem pismu nabira prah …
  • Strah pred Svetim Duhom: papež Frančišek je pri eni svojih homilij v domu sv. Marte dejal, da nam je Sveti Duh nadležen. Premika nas, sili Cerkev v gibanje, ne pusti nas pri miru. Nikoli ne vemo, kam nas bo pripeljal. A prav Sveti Duh je srce sprememb in svežine v Cerkvi.

Kaj nam je storiti?

Naj zaključim z nekaj spodbudami, ki naj nam pomagajo k novim korakom.

  • Ne pozabimo na molitev. Velika skušnjava je, da se ujamemo v vrtinec načrtovanj in brezkončnih razglabljanj (na koncu katerih prosimo Boga, naj požegna, kar smo ustvarili). Prosimo Gospoda, naj nas osvobodi naših želja in nam da prav slišati, kaj Duh govori Cerkvam (Raz 2,7). Predvsem pa naj molitev ne ostane samo moja zasebna zadeva, ampak naj zares gradi Cerkev. Molimo drug za drugega, pa tudi drug z drugim.
  • Imejmo odprte oči za to, kar je dobrega. Tudi pri nas se prebujajo nove ideje, nove pobude. Poglejmo okrog sebe, sprašujmo, prinesimo pred Gospoda in iščimo, kako bi tudi v naši skupnosti lahko naredili korak naprej. Ali pa poglejmo čez planke, kjer lahko dobimo navdih za konkretna dejanja v domači župniji ali skupnosti.
  • Delajmo skupaj. En sam človek težko naredi spremembo. To na lastni koži izkušam tudi v okviru Projekta Emavs. Zato je skupnost ključna. Če hodimo skupaj, če skupaj poslušamo Božjo besedo, če skupaj iščemo in skupaj delujemo, bomo lahko ta svet pustili za spoznanje boljši, bolj Božji.

Kaj pa ti praviš?

* Prispevek sem začel pisati že pred časom, ko so se napovedovali novi ukrepi.

Fill out this field
Vnesite veljaven e-naslov.
Fill out this field
Povej naprej! >>
Vedno na tekočem

Prijavite se na prejemanje obvestil o novih prispevkih!



 

Brez skrbi, od prejemanja se lahko kadarkoli odjavite 🙂

Kategorija: blog, misijon
Prejšnji prispevek
“Zakaj tukaj tako čudno govorijo?” Kako jezik hromi oznanjevanje
Meni