Bilo je še v prejšnjem tisočletju … Kakšne spremembe so se zgodile od takrat!
Eden mojih hobijev v osnovni šoli je bilo dopisovanje. Spomnim se, kako sem na Teletekstu in v Miki Miški iskal nove dopisovalce in praktično vsak dan pošiljal nova in nova pisma. Zame, v vsej moji introvertiranosti, je bilo dopisovanje način, da sem se lahko izrazil. Da sem izstopil iz kroga znanih ljudi v nek nov svet.
Moj prvi email
Za elektronsko pošto mi je prvi povedal starejši brat. Kot vestnemu dopisovalcu mi je iz njegovega opisa najbolj ostalo v spominu to, da lahko brez znamk (beri: zastonj) pišeš komurkoli, tudi na drugi konec sveta.
In tako se je začelo. Moj prvi naslov je bil na Arnesu (geslo in dostopne podatke sem dobil še po navadni pošti). Uporabljal sem program Netscape Communicator. Starši so se jezili, če sem bil predolgo na internetu, iz čisto praktičnega razloga: ker je bila takrat telefonska linija zasedena. Gorje pa tistemu, ki je slučajno (ali namerno) dvignil slušalko in me tako vrgel dol! Se še spomnite zvoka modema?
Spremembe
Vsi ti spomini so se mi zbudili, ko sem pred dnevi prebiral dokument Papeškega sveta za družbeno obveščanje z naslovom Cerkev in internet (prenos), ki je izšel (že davnega) leta 2002. Priznam, da mi je branje dobro delo. Seveda se je v teh letih na internetu spremenilo skoraj vse: družabna omrežja, storitve v oblaku, napredek brskalnikov, oglaševanje, spletno bančništvo … A dobra stvar tega dokumenta – kot tudi cerkvenih dokumentov nasploh – je, da podajajo splošne, trajno veljavne temelje, ne pa odgovorov na konkretna vprašanja.
Digitalni svet ima svojo privlačnost. Hiter razvoj, nove in nove možnosti in ponudbe. Poleg tega je vse merljivo, število klikov, ogledov, povečanje prodaje … Vse, da bi potrošniku zadovoljili želje, še preden se jih sploh zave.
Sredi tega vrtinca pa pogosto umanjka čas za refleksijo. Za razmislek, kaj je zares pomembno. Ne le, kako dobro uporabljati internet, temveč kako internet uporabljati za dobro.
Kriteriji za vrednotenje interneta
Nauk Cerkve pa nudi prav to: refleksijo stanja v luči Božje besede in izročila, iz česar izhajajo smernice za konkretno delovanje v vedno novih razmerah.
Internet sam po sebi ni ne dober, ne slab. Vse je odvisno od skladnosti uporabe z načeli družbenega nauka Cerkve, kot so dostojanstvo osebe, solidarnost in skupno dobro. Poglejmo si nekatere probleme, ki postanejo vidni skozi prizmo teh načel:
- Digitalna delitev (digital divide) je izraz, ki je sprva označeval neenako dostopnost interneta ter informacij, s tem pa so bile povezane možnosti razvoja in splošnega napredka. V zadnjih letih pa razlike bolj zadevajo pasovno širino internetne povezave ter doseg, ki ga posameznik lahko ima s svojimi objavami, zaradi komercializacije interneta. Nekaj orodij, ki bodo pomagala izboljšati doseg objav na družabnih omrežjih, je zbranih tukaj.
- Manjšanje moči nacionalnih držav. Internet je omogočil povezovanje ljudi prek meja, ustvarjanje in ohranjanje stikov, o katerih smo nekoč lahko le sanjali. S tem pa je povezano tudi manjšanje moči nacionalnih držav. Vprašanja človekovih pravic, varstva osebnih podatkov, solidarnosti, so danes v veliki meri stvar internetnih gigantov, ki svoje pravilnike oblikujejo z namenom večanja profita.
- Razdrobljenost. Komunikacija na internetu se je povsem spremenila: od enosmerne komunikacije klasičnih medijev (tisk, radio, televizija) smo prišli do situacije, v kateri lahko posameznik ne le daje svoj odgovor na medijsko poročanje, ampak tudi sam postane sporočevalec. Pluralnost medijev je dobrodošla za demokracijo, težje pa je zagotavljati kakovost in resničnost informacij, ki jih podajajo.
- Globalizacija. Z internetom se širi zahodna sekularizirana kultura, z vsemi svojimi pozitivnimi in negativnimi vidiki, ki vplivajo na kulture ljudstev.
Grožnja ali izziv?
V poslanici za 36. svetovni dan sredstev družbenga obveščanja je sv. Janez Pavel II. zapisal: “S pomočjo interneta se pojavi na milijarde podob na milijonih ekranov po vsem svetu. Ali iz te galaksije podob in glasov vstaja Kristusova podoba? Ali slišimo njegov glas? … To je cilj oznanjevanja evangelij in to bo iz interneta naredilo pristno človeško okolje, kajti kjer ni prostora za Kristusa, ni prostora za človeka” (6).
Bo iz naših objav vstajala Kristusova podoba? Se bo slišal njegov glas? Smo pripravljeni kot apostol Pavel stopiti na digitalne areopage in sredi božanstev, ki jih časti svet, oznaniti edinega pravega Boga?