Misijon na šestem kontinentu

Misijon na šestem kontinentu

Septembra je minilo deset let, kar sem se udeležil srečanja sredozemske mladine »Agorà dei giovani del Mediterraneo«. V Loretu se nas je zbralo kakih 130 iz vseh držav, ki obkrožajo Sredozemsko morje, ter nekaj mladih z misijonskih držav daljnega vzhoda. Tema naših pogovorov je bila ravno – misijon. Program pa je povezoval lik misijonarja, jezuita Mattea Riccija, ki je pred dobrimi štirimi stoletji oznanjal evangelij na Kitajskem.

Misijonska nedelja

Danes v katoliški Cerkvi obhajamo misijonsko nedeljo. Dan, ko se s hvaležnostjo oziramo na veliko delo, ki ga naši misijonarji opravljajo v najrazličnejših delih sveta.

Projekt Emavs pa ne bi bil Projekt Emavs, če ne bi ob tej priložnosti pomislili tudi na druge misijonarje. Na tiste, ki evangelij oznanjajo na šestem kontinentu: na internetu. Ravno v teh dneh, ko je virus mnogim znova onemogočil udeležbo pri sveti maši, so spletna orodja znova postala zelo pomembna.

Nauk Mattea Riccija

Pogosto slišan očitek je, da so v zgodovini misijonarji bolj kot Kristusa oznanjali zahodno kulturo, ali pa celo politične interese njihove domovine. In marsikje se je (žal) to res dogajalo. Na misel mi prihaja misijonar, o katerem sem slišal med svojim dveletnim bivanjem v Italiji. Pri 40 letih se je podal na misijon v Etiopijo, in ker je bil precej stereotipen Italijan, mu učenje jezikov ni bilo ravno blizu. Namesto, da bi se naučil lokalnega jezika, je domačine začel poučevati italijanščino. Ni se prilagodil ljudem, ampak je želel ljudi prilagoditi sebi.

Matteo Ricci (in večina drugih misijonarjev) se je zadeve lotil drugače. Naučil se je jezika. Spoznal je kulturo. Sprejel je kulturo, in jo oplemenitil z novostjo evangelija.

Če to prenesemo na splet

Tudi internet uporablja svoj jezik. Pa ne govorim tu o programskih jezikih, ki tečejo v ozadju procesov, vidnih na ekranu. Govorim o načinu komunikacije. Ta se razlikuje glede na uporabljene spletne kanale in orodja (Youtube, družabna omrežja, blog, podcast …), pa tudi glede na prejemnike.

Kot ob odkrivanju novih svetov je tudi danes nevarnost, da prezirljivo gledamo na kulturo »primitivnih ljudstev« na spletu. Kultura spleta je drugačna: odnosi težijo v horizontalno smer (ni hierarhije), so bolj odprti v smislu direktnosti izjav, a manj osebni zaradi skrivanja za profili.

Prva stvar za spletne misijonarje je torej, da se naučijo spletnega jezika in spoznajo kulturo interneta. Tretji korak pa je, da to kulturo sprejmemo. Da jo vzamemo za svojo. Da jo (in seveda ljudi, ki so njen del) začutimo v vsej globini, v vseh svetlih in temnih plateh. In jo oplemenitimo z evangelijem.

Internetna kultura

Naj zaključim z nekaj točkami, ki so znotraj internetne kulture lahko super točka za oznanilo evangelija.

  1. Horizontalni odnosi. V krščanskem žargonu bi rekli, da smo na spletu (kar se tega tiče) bližje idealu, ki je izražen v besedah »bratje in sestre«.
  2. Poslušanje. Za ustvarjenimi profili se skrivajo resnični ljudje, z resničnimi zgodbami in osebnimi stiskami. Marsikdo šele tu najde pogum, da spregovori, pa čeprav se stiska izrazi skozi izlive gneva in nepremišljene komentarje. Poslušati. Sprejeti ranjenost in oznaniti Kristusa, po čigar ranah smo bili ozdravljeni (Iz 53,5).
  3. Pristnost. Splet je zasičen s podobami popolnosti. Popolnosti, ki je daleč od ljudi. S pristnostjo in zvestobo v spletnem misijonu lahko ljudem ponudimo to, po čemer hrepenijo: po človeški bližini in zvestobi, ki je v minljivosti spleta še kako potrebna.

Misijonskega dela na šestem kontinentu je ogromno. Želiš sodelovati pri Projektu Emavs in pomagati, da prinesemo Kristusa na splet? Piši mi! Z Božjo pomočjo lahko skupaj naredimo veliko!

Fill out this field
Vnesite veljaven e-naslov.
Fill out this field
Povej naprej! >>
Vedno na tekočem

Prijavite se na prejemanje obvestil o novih prispevkih!



 

Brez skrbi, od prejemanja se lahko kadarkoli odjavite 🙂

Kategorija: misijon
Prejšnji prispevek
Blaženi Carlo Acutis
Naslednji prispevek
Odpira se Čajnica Emavs
Meni