Pred nekaj dnevi mi je ena od udeleženk Projekta Emavs omenila, da se ji zdi kar naenkrat ogromno duhovnih ponudb na spletu. Video kateheze, taka in drugačna gradiva, nagovori, razmišljanja, Zoom srečanja, prispevki, … Prej skoraj nič, zdaj pa toliko, da jih zaradi pomanjkanja časa niti povoha več ne. Kot da smo se katoličani zapodili na spletne pašnike kot ovce brez pastirja.
Lekcije prvega vala
Večkrat sem že povedal in napisal, kako pozitivno sem bil presenečen nad bliskovitim odzivom duhovnikov, ki so v prvem valu začeli s prenosi svetih maš prek spleta. Več kot 200 duhovnikov je vsaj občasno prenašalo svete maše iz svojih župnij! To je (popravite me, če se motim) okrog četrtina vseh duhovnikov v Sloveniji!
Po uvodnem navdušenju pa sem videl, da je pri teh prenosih tudi bolj ali manj ostalo. Večina prenosov je bila ob stalnih urah (nedelja ob 10h, med tednom ob 19h, z redkimi izjemami), malo kdo pa je izkoristil čas evharističnega posta za oznanjevanje, katehezo, poučevanje, predvsem pa za grajenje ali ohranjanje skupnosti. Bolj ali manj se je delalo, kar se je vedno delalo, le da po drugih kanalih.
Zato sem bil kar vesel, ko so škofje ob vstopu v drugi val omejili prenose, saj so s tem pri mnogih spodbudili kreativnost. Morda celo preveč, kar je opazila v uvodu omenjena udeleženka.
Na dan pa so prišli tudi vidiki komunikacije na spletu, ki smo jih v navalu navdušenja (ali panike?) spregledali. Nekaj sem jih že omenil tukaj, naj pa naštejem še nekatere izmed njih.
1. Župnije so teritorialno omejene, splet pa ne
Po eni strani se splet kaže kot zdravilo proti vrtičkarstvu. Ima potencial, da nas, katoličane, poveže v eno skupnost, ki daleč presega doseg lokalne župnije. Da v nas prebudi zavest, da smo eno Božje ljudstvo.
Kje pa je torej težava? Zaradi enostavne distribucije vsebin je zdaj precej župnij začelo pokrivati veliko širši krog ljudi. Katehetska gradiva, ki so bila prej namenjena konkretni skupini otrok na določeni župniji, so zdaj postala dostopna tudi drugim. Ponudbe je veliko, težko pa je med njo najti tisto, kar je najboljše.
Ko ob 19h odpreš Facebook in ti prikaže 10 prenosov svetih maš, katerega boš izbral?
2. Enosmerna ali večsmerna komunikacija?
V Cerkvi smo še vedno vajeni predvsem enosmerne komunikacije. Splet (in papež Frančišek, če želite) pa promovira večsmerno komunikacijo. Govorjenje. Pa tudi poslušanje. Nerazumevanje tega je po mojem mnenju največji problem prisotnosti Cerkve na spletu.
Če navedem konkreten primer: ob začetku drugega vala epidemije so naši škofje objavili navodila (enosmerna komunikacija), kaj se sme in kaj ne. Med drugim tudi navodilo, naj duhovniki ne prenašajo svetih maš, kakor so jih mnogi med prvim valom. Med ljudmi so se zaradi tega razvnele debate (večsmerna komunikacija). Nekaj dni zatem je prišlo drugo navodilo (spet enosmerno), ki je prenose pod določenimi pogoji dovolilo. Za ene je bila to zmaga (“Ha, prepričali smo škofe!“), v mojih očeh pa še ena zamujena priložnost. Si predstavljate, kako drugače bi bilo, če bi se navodilo začelo z besedami: “Dragi verniki, slišali smo vas …“ Tako pa je žal ostalo le še eno enosmerno sporočilo.
3. Sodelovanje
Eden od trendov v marketingu je tudi sodelovanje z vplivneži (influencerji), t.i. “influencer marketing“. Če na kratko povzamem: določeni ljudje na spletu imajo svojo bazo sledilcev, ki veliko dajo na mnenje teh vplivnežev. Ko podjetja želijo predstaviti nek produkt, ga lahko predstavijo tudi prek teh ljudi. Tak marketing običajno ni tako invaziven kot običajne reklame, poleg tega pa zaradi vpliva influencerjev na bazo sledilcev dosega veliko večje uspehe.
In kaj ima to veze s pastoralo? “Kot dobri oskrbniki mnogotere Božje milosti strezite drug drugemu z milostnim darom, kakor ga je kdo prejel”, nas spodbuja apostol Peter (1 Pet 4,8). Različne darove smo prejeli in mnogi so šele v spremenjenih razmerah prišli na dan. Izkazalo se je, da ima nekdo dober nastop pred kamero, drugi je močan v pripravi pisnih gradiv, tretji je iskan svetovalec ljudem v stiski, četrti je zvesta molitvena opora …
Zakaj ne bi podprli teh ljudi? Zakaj jih ne bi razbremenili ostalih obveznosti, da bi se posvetili pomnoževanju talenta, ki jim ga je dal Gospod? Pavel je pisal o Cerkvi kot Kristusovem telesu (1 Kor 12), kjer ima vsak del svojo vlogo, in vsak je pomemben za pravilno delovanje celote.
Kaj pa župnija?
Če župnijska Facebook stran nima sledilcev iz vse Slovenije, ni nič narobe. Tudi če sploh nima Facebook strani ni narobe. Ključno pa se mi zdi, da se smiselno uporabi razpoložljiva orodja za povezovanje in ohranjanje občestva tudi v teh dneh. Da še vedno dihamo kot Cerkev, da smo si še vedno blizu. Pa čeprav po spletu ali z maskami na obrazu.
Tudi ta epidemija bo minila in spet se bomo lahko zbrali okrog oltarja …
Kaj pa ti misliš?