Včeraj smo z družino preživeli letos prvi (in najbrž edini) dan na morju. Nismo ravno ljubitelji vročine, zato sta nam po nevihti rahlo ohlajeno ozračje, in zaradi slabe napovedi prazna plaža, prav dobro dela.
Pozno popoldan je prišla plima, ki je bila menda včeraj precej višja kot običajno. Tako visoka, da smo morali večkrat prestavljat našo prtljago po plaži, da je ni zalila. Je pa do vrha in še čez napolnila otroški bazenček na robu plaže. Brat, ki je tudi izkoristil dan za oddih z otroki, je prišel na idejo: “A greš na rob bazena, bo izgledalo, kot da hodiš po vodi!”. Pa sem šel preizkusit, kako mi gre hoja po vodi …
Hoja po vodi
Sprehodil sem se torej po rahlo spolzkem robu, in ob lovljenju ravnotežja razmišljal. Razmišljal o Petru, ki ga je Jezus povabil, naj premaga fizikalne zakone (Mt 14,22-33). Zazrt v Jezusa je hodil. Ko je pogled obrnil stran, na besneče valove, je omahnil. V obupu je spoznal svojo nemoč in dal Jezusu prostor, da ga reši.
Majhni valovi so mi spodnašali noge na tistem zidku, zato sem po obveznem fotkanju hitro šel nazaj na varno. Razmišljal pa sem še naprej, tokrat o hoji po digitalnih valovih.
Digitalni valovi
V zadnjih tednih ljudem pogosto razlagam idejo Projekta Emavs. Ob besedah spodbude se pogosto pojavi tudi kak “ampak”:
- … ali ne bo potem še manj ljudi prišlo v cerkev?
- … ali ne preživimo že tako preveč časa za zasloni?
- … ali ni na spletu toliko negativizma?
- … ali ni internet tako brezoseben? Kako sploh lahko oznanjaš tam?
Če spet pomislimo na zgodbo o Petrovi hoji po vodi, je odgovor na te pomisleke preprost: ne v svoji moči, ampak s pogledom, uprtim v Jezusa. Jezus je učence najprej izbral, da bi bili z njim, šele potem jih je poslal oznanjat (Mr 3,13-14).
Res je. Splet ponuja milijone skušnjav in valov, ki nas trgajo od bistva pri oznanjevanju. Ko sta včeraj otroka, utrujena od čofotanja, trdno zaspala, se mi je v mislih izrisalo nekaj teh digitalnih valov …
-
Oznanjevanje samega sebe
Prvi val niti ne izgleda nevaren. Morda prej celo privlačen. Spoznamo ga, ko začnemo govoriti o “mojih sledilcih”, “mojih naročnikih”, koliko všečkov in delitev so dobile “moje objave”. Jezus opozarja: “Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Mesija” (Mt 23,10).
Kaj, ko bi začeli meriti, koliko več “sledilcev” ima zaradi našega dela Jezus?
-
Ceneno moraliziranje
Pod krinko spletnih profilov se skrivajo realni ljudje, z vsemi veselji in stiskami. Ljudje, ki bi se morda radi na skrivaj, kot krvotočna žena (Mr 5,25-34), približali Jezusu. Ljudje, ki jih privlači novost evangelija, a se zaradi takih ali drugačnih življenjskih situacij čutijo stigmatizirane ali odrinjene na rob.
Bomo znali na te ljudi pogledati z Jezusovimi očmi? Bomo znali spregovoriti resnico v ljubezni?
-
Politika
“Kakor je namreč telo brez duha mrtvo, tako je mrtva vera brez del”, nas opozarja apostol Jakob (2,26). Politika je gotovo eden od glavnih načinov, kako uravnavati družbo v smeri spoštovanja človekovega življenja in solidarnosti.
Nevarna pa postane, ko postanemo bolj zazrti v posamezne politične voditelje, kot v Jezusa. Takrat se hoja po vodi hitro konča v valovih neskončnih in nesmiselnih polemik.
-
Tehnoaktivizem
Prav je, da je naš nastop na spletu tudi s tehničnega vidika kvaliteten: da spletna stran deluje hitro, da videi niso zrnasti, da zvok ne odmeva … Tako lahko na tržnici vseh ponudb na spletu z večjo verjetnostjo dosežemo več ljudi. Ne pustimo pa, da nas tehnika zasvoji. Da se bolj ukvarjamo z opremo kot z vsebino. Da več časa posvetimo postavitvi kadra kot molitvi v pripravi. Da je ljubezen do opreme večja kot ljubezen do ljudi, ki jim oznanjamo.
-
Razočaranje
Ob pogledu na velike in uspešne spletne vplivneže (ang. influencerje) se rada prikrade zavist, pa tudi razočaranje, občutek nemoči. Vajeni hitrih rezultatov bi radi, da tudi na spletu od prve objave dalje dežujejo pohvale, všečki, delitve itd. A (žal?) ne gre tako. Potreben je čas, razločevanje, molitev, in vedno znova vračanje k izviru, k Jezusu. Kot emavška učenca pred njim izreči skbi in razočaranja srca. “Mi pa smo upali …”
Zato: ob vseh skrbeh, ko se podajamo na digitalno misijonsko polje, ne pozabimo na bistvo. Ne izgubimo Jezusa izpred oči!