Uvodne opombe
Ideja za ta prispevek je nastala ob prebiranju dokumenta Papeškega sveta Pravičnost in mir, z naslovom Poslanstvo krščanskega poslovneža. Čeprav je – kot že ime pove – dokument v prvi vrsti namenjen poslovnežem, saj razmišlja o duhovnih in moralnih razsežnostih poslovanja, pa mi je nekaj misli zarisalo vzporednice s pastoralnim delom.
Nisem ne ekonomist, ne pastoralist, zato tudi pričujoči zapis ne bo strokovno delo, pač pa le kost, ki bi jo rad vrgel in z njo sprožil kakšen razmislek o tem, kako pri našem delu delamo s ključno “dobrino” – z ljudmi.
Človeki viri ali človeški kapital?
Misel, ki je v meni sprožila vsa nadaljna razmišljanja, sem našel v točki 46:
Zaposleni namreč niso zgolj ‘človeški viri’, ampak ‘človeški kapital’.
Govor o “človeških virih”, o “human resources”, je danes “in”. Podjetja imajo svoje HR oddelke, kadrovniki se ukvarjajo s tem, kje najti nove in nove človeške vire, da bo podjetje bolje poslovalo. Pa ne le podjetja: tudi neprofitne organizacije, župnije in druge iniciative so postavljene pred ta izziv. Kako najti vire za uspešno izpolnjevanje svojega poslanstva?
In kje je tu problem?
V zadnjih letih smo ljudje spoznali, kam vodi nepremišljeno in koristolovsko izrabljanje naravnih virov. Zaloge naravnih materialov pač niso neomejene, in lokalne, narodne in mednarodne skupnosti so že začele izvajati regulative, da bi omogočile bolj trajnostno izrabo teh virov.
Še vedno pa so viri – viri. Nekaj, kar rabimo, izčrpamo, potem pa – zavržemo.
Kaj pa kapital? Kapital je po svoji osnovi vložek, ki ga v podjetje vložijo lastniki. Z vidika podjetja pa je to tudi obveznost do lastnikov. Ne gre torej za enosmerno izrabljanje virov, ampak za odgovorno upravljanje, katerega namen je podjetju omogočiti trajnostni obstoj na trgu, lastnikom pa dobiček.
Če sedaj pomislimo na človeški kapital na horizontu župnije ali organizacije: lastniki (ljudje) vložijo svoja sredstva (čas, znanje, finančna sredstva) v podjetje (župnijo, organizacijo), da bi omogočili njeno (preživetje in) rast. Z vidika podjetja (župnije, organizacije) pa to pomeni tudi odgovornost do lastnikov, da jim s preudarnim poslovanjem prinese nek dobiček (nova znanja, osebno in duhovno rast, …).
Razlika v praksi
Vzemimo za primer župnijo. Vsaka župnija ima svoje potrebe: potrebuje nekoga za pripravo župnijskega glasila, pa za spletno stran, krašenje cerkve, … Ker je delo v župnijah dokaj široko, se seveda vsakemu detajlu težko posvetimo. Zato se včasih pač dobi nekoga, ki bo za svojo nalogo poskrbel toliko, da bo opravljena. Da bo župnijski list enkrat mesečno na polički pod korom (čeprav bo v njem le urnik svetih maš), da bo župnijska spletna stran delujoča (čeprav nepregledna in nefunkcionalna), da bodo pred oltarjem rože (čeprav urejene brez estetskega okusa).
Ko se tak človek iztroši in odide, se bo pač iskalo novega. Je kakor žleb, ki daje, ne da bi prejemal.
Kako drugače bi bilo, če bi človek bil kapital in ne vir! Če bi iz svojega (znanja, časa, financ) vložil v življenje skupnosti, skupnost pa ga ne bi izčrpavala z vedno novimi nalogami, ampak bi poskrbela za njegovo napredovanje, za usposabljanja, za primerne izzive, ne le za nujne naloge. Da se ne le delegira zadolžitve, ampak po načelu subsidiarnosti pusti svobodo tudi pri sprejemanju odločitev na področju, za katero je usposobljen (“Sprejemanje tveganja zaradi odločitev, ločuje subsidiarnost in delegiranje. Kdor delegira, namreč zaupa moč, ki jo lahko kadarkoli vzame nazaj. V tem primeru zaposleni niso povabljeni, da naj dosežejo isto raven kakovosti in vpletenosti kot v primeru načela subsidiarnosti, zato je manj možnosti, da bodo razvili občutek odgovornosti in odgovornost sprejeli.” Poslanstvo krščanskega poslovneža, 49)
Nekaj spodbud
Naj zaključim z nekaj mislimi iz dokumenta, ki so lahko v pomoč pri plemenitenju človeškega kapitala.
Učitelji morajo spodbujati svoje študente, da odkrivajo dobro v sebi in sledijo klicu, naj svoje poklicne sposobnosti in sposobnost presoje uporabijo za krepitev dobrega v svetu. (86)
Delo s človeškim kapitalom je najprej usmerjeno v odkrivanje in prepoznavanje poklicanosti posameznika. Tu pa je potrebno poslušanje, spremljanje …
Živimo v svetu, ki zahteva takojšnjo potešitev potreb in je prenasičen z informacijami. V takem svetu, kot pogosto ugotavljamo, tisto, kar je nujno, izpodriva tisto, kar je pomembno. (21)
Precej razločevanja je potrebnega, da v morju vseh ponudb odkrijemo, kar je resnično pomembno, in se ne pustimo zapeljati nujnim, a nepomembnim malenkostim.
Družba, ki se vedno bolj globalizira, nas spreminja v sosede, ne pa v brate in sestre. (Benedikt XVI., Okrožnica Ljubezen v resnici, 19)
Naj s tem zaključim. Imaš izkušnjo, se ti je pri branju porodila kakšna misel, ugovor, vprašanje …? Piši mi!